Novice

kritike in recenzije

Stefan Hertmans: Tujka

Stefan Hertmans: Tujka

Peripetije (Damjan Zorc), 23. oktober 2019 ― Tujka je velika ljubezenska zgodba iz enajstega stoletja, ki po tisočletnih zgodovinskih vijugah, skozi odmeve nasilnih verskih vojn, vpetih v […] Objava Stefan Hertmans: Tujka je bila najprej objavljena na Peripetije (damjanzorc.net). The post Stefan Hertmans: Tujka appeared first on Peripetije (damjanzorc.net).
Stefan Hertmans: Tujka

Stefan Hertmans: Tujka

Peripetije (Damjan Zorc), 23. oktober 2019 ― Tujka je velika ljubezenska zgodba iz enajstega stoletja, ki po tisočletnih zgodovinskih vijugah, skozi odmeve nasilnih verskih vojn, vpetih v […] Objava Stefan Hertmans: Tujka je bila najprej objavljena na Peripetije (damjanzorc.net). The post Stefan Hertmans: Tujka appeared first on Peripetije (damjanzorc.net).

N. O. B., Narodnoosvobodilna Brina

Kriterij.si, 23. oktober 2019 ― N. O. B., Narodnoosvobodilna Brina Bara Kolenc: Brina Urednik Wed, 10/23/2019 - 10:25 N. O. B., Narodnoosvobodilna Brina Ne morem se nagledati fotografij partizank in partizanov! Kako sporočilne so, vsak obraz je čist, svež, čil, »mlad in poln nad«. In svoboden! Pismo, srečni so! Še tisti, ki bodo zdaj zdaj ustreljeni, z nasmehi pripovedujejo zgodbo o samouresničitvi! Današnji človek, potisnjen v limbo družbene nedorečenosti, ne more mimo hrepenenja, da bi bil tudi sam nekoč v tako živi tovarišiji. Na kakšni partizanski fotografiji! Brutalno iskren bom. Plesni in gibalni neuk mojega kova težko odmeri plesne in gibalne razsežnosti performansa o Brini. Poleg tega me trboveljski gen vedno vleče zgolj in samo h Kovačevi referenci in sporočilno moč plesnega giba merim glede na njegovega Ptiča na elektrarniškem raufnku – pa vem, da je umetnost giba bistveno širša, zato se uvodoma iz kritiškega zapisa samodiskvalificiram. Kako sta Bara Kolenc in Leja Jurišić odplesali in odigrali, ne bom sodil. Bržkone v fohu obstajajo parametri, ki določijo kakovost predstave, a jih ne poznam, zato oceno prepustim drugim. V dneh od premierne uprizoritve pa se igram z množico sporočilc, ki so jih ustvarjalci »Brine« servirali polni tribuni obiskovalk in obiskovalcev. Kar so sporočili, in pozorno sem jih spremljal z najboljše blazine v Stare elektrarne, je narodnoosvobodilno! Marta Pavlin - Brina, osrednji lik performansa Bare Kolenc, je bil zame še nedavno precejšnja uganka, a sem poznal fotografijo, ki lovi trenutek njenega plesa pred borci XIV. divizije. Brina, sredi giba, in borci, ki iz travniškega amfiteatra z zanimanjem spremljajo plesalko. Čeprav sredi vojne vihre, bržkone lačni in utrujeni, so svobodni. Polovico gledalstva je kmalu zatem ujela smrt na bojišču, a kot pravim, obrazi s partizanske fotografije niso nikoli nesrečni. Kakopak, Brina je bila v času narodnoosvobodilnega boja članica kulturniškega dela XIV. divizije, ta pa je bil glavni motor v dvigovanju morale
Grad Gripsholm: sprehod namesto trobent

Grad Gripsholm: sprehod namesto trobent

Konteksti (Tomaž Bešter), 21. oktober 2019 ― vir slike: miszalozba.com Knjige kot zapis misli nekega časa, tok komunikacije zapisanih idej pisca ali piske, so zanimive iz različnih vzrokov, jasno. Veliko jih je takšnih, ki so zanimive zaradi tega, ker so prve, mnogo je tudi takšnih, ki so predmet poželenja zato, ker so zadnje. Nekatere so zanimive samo zaradi tega, ker so povzročile večje in manjše revolucije mišljenja, nekatere pa sploh ne zato, ker bi imele zanimivo vsebino, temveč zato, ker so jih napisali točno določeni ljudje. Tako bi lahko napisali, da je mnogoštevilno veliko knjig, ki so zanimive natanko zato, ker nas skozi optiko avtorskega filtra peljejo na točno določen kraj ob točno določenem trenutku, nekatere pa so zanimive tudi zato, ker je zanimiv čas, v katerem so nastale. In med te slednje prištevam tudi pred kratkim prebrano delo enega najpomembnejših pisateljev weimarske republike, Kurta Tucholskyja z naslovom Grad Gripsholm, poletna zgodba. V prevodu Tine Štrancar je izšlo pri založbi Miš. Grad Gripsholm je bil izdan leta 1931, v zadnjih letih weimarske republike, preden so dobršen del sveta v črnino ovili nacisti, kjer tudi Tucholsky, ki je bil židovskih korenin, seveda ni imel nikakršnih perspektiv. Prebrati je mogoče, da so 1933 njegove knjige gorele. In čeprav Grad Gripsholm fiktivno delo, se bere kot zanimiv dokument preteklosti. Na nek način izjemno zanimivo dopolnjuje Isherwoodovo delo Slovo od Berlina, ki so ga pred leti izdali pri Cankarjevi založbi med Modernimi klasiki. V povzetku bi lahko dejali, da gre za izjemno lahkotno branje, v katerem najdemo tako avtobiografske elemente (odhod v tujino), izjemno lepo ljubezensko zgodbo, v katerem je razprostrt ideal dopolnjevanja moškega in ženske v njunem skupnem preživljanju časa, kritika kulturnega miljeja z iskanjem uspešne produkcije gradiva za knjižni trg , prav tako pa kritika prihajajočega norega nemškega nacionalizma z iskrico revolucionarnega disidentstva, s katero je mogoče želel prepričati predvsem samega sebe,

Duhovi Brine

Kriterij.si, 21. oktober 2019 ― Duhovi Brine Bara Kolenc: Brina Urednik Mon, 10/21/2019 - 11:12 Duhovi Brine Brina je plesno-gledališčni esej o Marti Paulin, ki v naslovu nastopa s svojim partizanskim imenom. S povezovanjem elementov dokumentaristike, plesa, koreografiranjem podob, recitalom in zvočenjem ponudi parcialni pogled na osebnost, ki jo obravnava, naredi poskus (kar je izvorni pomen izraza esej), ki je v svoji fragmentiranosti, nabiti s poetično intenziteto, tudi celovit pogled na narodnoosvobodilni boj. Elementi predstave bi prav lahko bili ločeni s kakšnim ekvivalentom asteriska v pisavi. Njen tok potrebuje zamejitve in prekinitve, ki izhajajo iz intenzivnosti posameznih delov, upočasnitev, da se enovita podoba nadaljuje s tistim, kar ostaja od prejšnjega dela. Bara Kolenc in Leja Jurišić nastopata kot dokumentarni pripovedovalki, v offu pa lahko slišimo glas junakinje iz intervjuja. Prav glas, njegov položaj, medij, prek katerega se javlja, in tehnologija, ki ga mediira, so Brinini ključni elementi. Glas se giblje med živim in mrtvim svetom, v nekem uncheimliche prostoru. Tukaj so zamrznjene izpovedi, ki jih prebirata osebi na odru, led, ki se topi nad tekstom, pri čemer ga s tem obenem razkriva in uničuje, led, ki se ne more do konca stopiti, zato ga je treba uničiti s kladivom, zamrznjenim mikrofonom. Vsak udarec se z modulatorji zvoka Mitje Cerkvenika vedno bolj približa človeškemu glasu, ki odmeva v velikem votlem prostoru (morda cerkvi?). Glas, ki govori iz nenavadne naprave, sestavljene iz dveh velikih vrtečih se zvočnikov, spominjajočih na ventilator, medij, ki skoraj dobi značaj živega tovariša partizank. Partizanska pesem, ki se spreminja v tehno-noiserski ambient. Zvok se ob velikem prispevku zvočnega umetnika Cerkvenika giblje med zgojenim in nemisljivim ter pričakovanim in oprijemljivim, v izmuzljivem prostoru-času, ki ga predstava uprizori. Ta izmuzljivost je včasih pretirano izmikajoča se, denimo pri nenamernem podiranju četrte stene, pri smejanju izvajalk na o

Iti v plesu do konca

Kriterij.si, 21. oktober 2019 ― Iti v plesu do konca Bara Kolenc: Brina Urednik Mon, 10/21/2019 - 11:01 Iti v plesu do konca Zgodba Marte Paulin - Brine je pretresljiva zgodba o plesalki, ki gre v partizane, tam pa ji na pohodu XIV. divizije zmrznejo noge in ne more nikoli več plesati. To bi bila lahko zgodba o plesalki, ki je žrtvovala ples za neko domnevno višjo idejo. Toda ne – v vsej tej strašni zgodbi je najbolj pretresljivo to, da jo je Brina doživela kot skrajno radikalizacijo samega plesa; in o tem, kaj so ji pomenili partizani, največ pove njen glas na koncu predstave Brina, ko slišimo njeno čudovito pripoved na njenem edinem ohranjenem zvočnem posnetku; tam njen glas reče, da je šla »v partizane, hočem reči, med ljudi«. Brina ni šla v partizane kot plesalka, ki bi pustila ples ob strani, ker bi se žrtvovala za višje cilje, ampak ji je bil najvišji cilj prav ples. Ples sam je bil žrtvovanje, ona pa ni bila žrtev, ampak tista, ki žrtvuje. Tako je bila posvečena plesu, da je v odhodu v neznano videla možnost, da gre v plesu do konca. Slutnja nečesa novega, ki jo je nosila v sebi po prvem javnem nastopu, ko je bila Evropa že v svetovni vojni, je obetala, da se uresniči v tej novi situaciji. Glas na zvočnem posnetku pripoveduje o izkušnji, kako se med nastopanjem pred soborci in soborkami v naravi, ko ni nobene opore v odru, izkušnja plesa neizmerno stopnjuje, kako roke nenadoma segajo čez vrhove dreves, vse se neskončno poveča, sama pravi, da iz enega giba nastane cel pohod. Beseda pohod v njenih ustih v tej situaciji ni metafora; prestala je pohod, ki jo je pripeljal na rob smrti. In celo najhujše, kar se ji je zgodilo, je v spominskem zapisu opisala kot stopnjevanje svojega plesa. Ko so ji zmrznile noge in je morala ležati, ko jo je soborka zdravila, je nenadoma plesala v mislih – in tisti ples, ki ga je odplesala samo v mislih, je doživela kot najintenzivnejši, najresničnejši, najtotalnejši ples svojega življenja. V plesu je šla tako do konca, da ples na koncu ne potrebuje niti te

(revisited)

Kriterij.si, 20. oktober 2019 ― (revisited) Snježana Premuš: Vsak zdaj je čas, prostor Urednik Sun, 10/20/2019 - 22:36 (REVISITED) Zavajajoče bi bilo reči, da je prvi zapis o Vsak zdaj je čas, prostor[1] februarja 2019 vzniknil v neprimerljivo drugačnih okoliščinah kot pričujoče besedilo. Prvo srečanje z delom Snježane Premuš v tem sklopu opusa Fizičnih manifestacij se je res zgodilo v okviru zaprtega laboratorijskega prikaza, a je dogodek v formatu prezentacije v oktobrski izvedbi ostajal blizu zimski izvedbi. Vsakič smo gledalci ali obiskovalci vstopali v stik z instalacijsko pokrajino, ki je nastala kot oprijemljiva fizična manifestacija predhodnega dalj časa trajajočega raziskovanja, le da je večerni format obdajala avra ‘predstave’, saj je bil odprt širšemu in tudi številnejšemu krogu javnosti. Umeščenost v drugačen kontekstualni okvir, ki je v primerjavi z laboratorijsko izvedbo na premici od raziskovalnega procesa že bolj težil k uprizoritvi, je spremenila številne parametre situacije, ki, kljub že omenjeni podobnosti s februarsko intimno izkušnjo, nezanemarljivo vplivajo na vstop, delovanje in doživljanje instalacijske krajine. Dvema mizicama z mikrofoni na vrhu gledalske tribune ter zvočnim mikroprostorom, ki jih tvorijo manjši s stropa viseči zvočniki, se pridružuje še nekaj prostorov znotraj prostora. Mizici, ki ponujata zaradi elevacije iluzijo odmaknjenosti in pregleda, sočasno pa zaradi mikrofonov, vezanih neposredno na viseče zvočnike, neposredno bližino, sta morda najočitnejša načina soustvarjanja dogajanja v dvorani. Ostali prostori znotraj prostora nam prav s prostorsko umestitvijo predlagajo, kako lahko v njih delujemo. Tribune ter stoli in blazine, ki so ob stenah, so mesta za posedanje in opazovanje, skupina stolov, usmerjenih proti steni, na katero je projicirana luč v obliki okna, pa usmerja pogled stran od centra, v katerem stoji udoben kavč, ki zaradi svoje osrednje pozicije, osvetljenosti in reliefnosti ustvarja slike v času, ki pritegnejo pozornost. Ustvarjalci

Svoboda prek svojih omejitev

Kriterij.si, 20. oktober 2019 ― Svoboda prek svojih omejitev Snježana Premuš: Vsak zdaj je čas, prostor Urednik Sun, 10/20/2019 - 22:29 Svoboda prek svojih omejitev Med ogledom predstave Vsak zdaj je čas, prostor Snježane Premuš, ki so se ji na odru pridružile plesalke Tina Valentan, Dragana Alfirević, Anja Bornšek, plesalec Dejan Srhoj, igralec Gregor Zorc, oblikovalec zvoka Boštjan Perovšek in oblikovalka svetlobe Špela Škulj sem veliko razmišljala o svobodi. Sama verjamem, da se ta najbolje izrazi prav prek ovir, kar se mi je v predstavi zdelo še posebej vidno. Že ob prihodu v dvorano se gledalec »osvobodi« čevljev, plašča, raznih nahrbtnikov oziroma torb, vsega, kar bi nakazovalo, da je na javnem, nedomačem prostoru. Nato je od njega pričakovano, da se v prostoru udomači, po njem lahko tava in si ogleduje različne sekcije, označene na predhodno prejetem zemljevidu. Približno prva polovica inštalacije je zgolj to – svobodno raziskovanje prostora, seznanjanje z njegovim delovanjem in opredelitvijo lastne vloge v njem. Nekakšna dilema se mi je pojavila približno na polovici predstave, ko se je vloga lokacij v prostoru in njihovih pomenov zreducirala, postopoma že skoraj izničila (četudi se nikoli ni povsem izgubila), saj je prišel v ospredje gledalčeve pozornosti človeški subjekt. Nisem vedela, do katere mere sega moja svoboda, kaj je vnaprej pripravljeno oziroma omejeno na določeno skupino akterjev, sem pa se čutila razmeroma svobodno – če bi želela, bi se lahko začetku prepletanj pridružila, vendar se zavestno nisem odločila za to. Kasneje mi je bilo jasneje, da je moja vloga v tem postala predvsem spektatorska – lahko bi se še vedno premikala po prostoru, vstopala v sekcije, vendar to ni bilo več primarnega pomena, pač pa že celo nezaželeno. Zanimiv se mi je zdel konec predstave – z uporabo svetlobe, hitre zatemnitve in nato osvetlitve prostora je bil ta sicer precej nazorno nakazan. Gledalci smo zlahka razbrali, da se je zgodil, bi pa me zelo zanimalo, kaj bi sledilo, če se ne bi
Zombieland: Double Tap (2019)

Zombieland: Double Tap (2019)

Filmski kotiček, 20. oktober 2019 ― Woody Harrelson, Jesse Eisenberg, Abigail Breslin, and Emma Stone in Zombieland: Double Tap (2019), Foto: Imdb Slovenski naslov: Vrnitev v deželo zombijev Država: ZDA Jezik: angleščina Leto: 2019 Žanri: akcija, komedija, grozljivka Dolžina: 99',  Imdb  Režija: Ruben Fleischer Scenarij: Dave Callaham, Rhett Reese, Paul Wernick Igrajo: Woody Harrelson, Emma Stone, Jesse Eisenberg, Abigail Breslin, Zoey Deutch, Bill Murray, Rosario Dawson Se še spomnite druščine, ki je v razigranem celovečernem prvencu Rubena Fleischerja k večnem počitku veselo pošiljala žive mrtvece? Druščina je vmes postala skorajda družina, ki tako kot vsaka družina ima svoja nesoglasja. Razmerje med Wichito in Columbusom je na točki, ko slednji želi njun odnos tudi formalno dvigniti na višji nivo. Wichita nad idejo ni navdušena, tako kot nad Tallahasseejevo pretirano zaščitniško, očetovsko držo, ni navdušena zdaj že odrasla Little Rock. Tallahassee in Columbus vseeno ne moreta skriti razočaranja, ko nedolgo zatem ugotovita, da ju je ženski del družine zapustil. Sestri sta se usedle v Tallahasseejevega jeklenega ljubljenčka in se odpeljale svobodi in novim dogodivščinam naproti. „Izdaja“ je hitro pozabljena, saj oba Wichiti priskočita na pomoč, ko svojeglava Little Rock pobegne z mladim pacifistom/glasbenikom. Tam zunaj je bolj nevarno kot kdajkoli prej – iz dneva v dan je vedno več novih, visoko razvitih zombijev (rečejo jim T-800, glej Terminator), ki jih je hudičevo težko pokončati. Povabilo za avanturo maskirano v iskalno akcijo je tako izpisano. Natanko deset let po uspehu prvega filma se je ponovno zbrala ekipa, zaslužna za eno  izmed zabavnejših izkušenj leta 2009. Vrnitev v deželo zombijev je nova zgodba sestavljena iz enakih, vendar deset let starejših sestavin. Prav to je bil eden izmed glavnih pomislekov pred ogledom (četudi obstajajo izjeme, ki dokazujejo nasprotno – beri: Deadpool 2), saj vsi dobro vemo, da je dobro kosilo praviloma pripravljeno iz svežih sesta
še novic